Po toplotni odpornosti polipropilen (PP) prekaša polietilen (PE). Običajno je tališče polipropilena približno 40–50 % višje kot pri polietilenu-v razponu od 160 stopinj do 170 stopinj -kar omogoča, da izdelki prenesejo sterilizacijo pri temperaturah nad 100 stopinj in ostanejo nedeformirani pri 150 stopinjah brez zunanje sile. V vsakdanjem življenju se polipropilenske posode »No. 5« običajno uporabljajo za segrevanje hrane v mikrovalovnih pečicah (kjer temperature običajno dosežejo 100–140 stopinj), medtem ko je polietilen neprimeren za uporabo v mikrovalovni pečici-bodisi za posode ali filme za živila-zaradi slabe toplotne odpornosti. Podobno, kar zadeva standardne embalažne folije, so polietilenske vrečke najprimernejše za temperature pod 90 stopinj, medtem ko lahko polipropilenske vrečke prenesejo relativno višje temperature.
Kar zadeva togost in natezno trdnost, je za polipropilen značilna nizka gostota in boljše mehanske lastnosti v primerjavi s polietilenom, zlasti njegova izjemna togost. Polipropilen vse bolj tekmuje z inženirsko plastiko (kot sta PA in PC) in se pogosto uporablja v elektroniki, električnih napravah in avtomobilskem sektorju. Poleg tega sta si zaradi visoke natezne trdnosti in odlične upogibne odpornosti prislužila vzdevek »plastika, odporna na zlaganje«; prenese lahko milijon ciklov upogibanja brez beljenja napetosti na pregibu. Ta lastnost služi kot namig za identifikacijo polipropilenskih izdelkov in deluje kot implicitni marker za njihovo razvrščanje med recikliranjem.
Kar zadeva nizko{0}}temperaturno odpornost, je polipropilen slabši od polietilena. Njegova udarna trdnost pri 0 stopinjah je le polovica tiste pri 20 stopinjah, medtem ko polietilen ostane prožen pri precej nižjih temperaturah; njegova temperatura krhkosti je na splošno pod -50 stopinjami in lahko pade celo do -140 stopinj, odvisno od relativne molekulske mase. Zato je polietilen prednostna surovina, če je izdelek namenjen za uporabo v nizkotemperaturnem okolju. Pladnji, ki se uporabljajo za hlajeno hrano, so na primer običajno izdelani iz polietilena.
Kar zadeva odpornost proti staranju, je polipropilen slabši od polietilena. Čeprav so njune molekularne strukture podobne, je prisotnost metilne stranske verige v polipropilenu bolj dovzetna za oksidativno razgradnjo, ki jo povzročata ultravijolična svetloba in toplota. Pogost primer izdelkov iz polipropilena, ki so nagnjeni k staranju, je tkana vrečka; dolgotrajna izpostavljenost sončni svetlobi povzroči, da te vrečke zlahka počijo. Medtem ko ima polietilen boljšo odpornost proti staranju kot polipropilen, njegova zmogljivost v tem pogledu ni izjemna v primerjavi z drugimi materiali; prisotnost dvojnih vezi v sledovih in etrskih povezav v molekulah polietilena povzroči slabo vremensko odpornost, zaradi česar je dovzeten za staranje zaradi izpostavljenosti soncu in dežju.
Kar zadeva prožnost, ima polipropilen visoko trdnost, a slabo prožnost-ali, tehnično gledano, slabo odpornost na udarce. Posledično se njegova uporaba razlikuje od uporabe polietilena, zlasti v filmskih izdelkih; polipropilenska folija se pogosteje uporablja za površinsko pakiranje in tisk. Kar zadeva cevovode, se standardni polipropilen redko uporablja sam; namesto tega je potreben navzkrižno{3}}polipropilen,-splošno znan kot PPR-. Ker ima navaden polipropilen slabo odpornost na udarce in je nagnjen k pokanju, je treba za praktično uporabo dodati modifikatorje udarca; dodatki se na primer uporabljajo za povečanje odpornosti na udarce v izdelkih, kot so avtomobilski odbijači.